Avtorica: Petra Kavšek Vrhovec
Otrok je v vsakdanjih, socialnih situacijah že od svojega rojstva skoraj neprestano izpostavljen govoru odraslih. Vendar to ne pomeni, da se bo otrok sam naučil jezika, če odrasli ne bodo usmerjali pozornost na njega. Govor odraslega, ki se pogovarja z otrokom, se močno spreminja od tistega, ki ga namenjamo drugi odrasli osebi. Ko govor namenjamo otroku, ga spremenimo – govor postane enostaven, jasen, uporablja se manjše število kategorij in relacij. In vse to mama ali druga odrasla oseba v odnosu do otroka naredi na nezavedni ravni.
Vsi odrasli, tako matere, očetje, starejši otroci ali vzgojitelji uporabljamo v komunikaciji z malim otrokom spremenjen način komunikacije kot sicer, ko se pogovarjamo med seboj, česar se največkrat sploh ne zavedamo. Glavne značilnosti takega govora so, da so stavki krajši, govor je bistveno počasnejši, izgovorjava je čistejša, uporablja se spevna melodija in spremembe v intonaciji. Vam je to kaj znano?
Vir: Media from Wix
Pri govorjenju z otrokom v zgodnjem razvoju je bistveno ponavljanje. Odrasli v govoru z dojenčkom oz. malčkom uporabljamo skoraj eno tretjino ponavljanja (npr. “Daj žogo v košaro, žogo v košaro…”). Ob tovrstnih podajanjih navodil, se v stavke pogosto prikradejo pomanjševalnice, ki se jim starši malih otrok kljub odsvetovanju, težje izognejo. Prav ponavljanje je poleg nebesedne komunikacije bistveno, saj tako otrok lažje poveže posamezne informacije med seboj in si jih tako lažje zapomni oziroma prepozna. V pogovoru z otrokom odrasli pogosto spremenimo celo besednjak, ki ga sicer v običajnem govoru z odraslo osebo nikoli ne bi uporabili (npr. “ama-ama” namesto jesti, “hov-hov” namesto kuža).
Cilj vsake matere je, da otroku omogoča krepitev razumevanja vsakdanjih situacij, povezovanje posameznih glasov, besed in fraz. Če bo otrok dodobra razumel stvari, se bo na njih lahko pričel hitreje in intenzivneje odzivati, tako neverbalno kot kasneje tudi verbalno. Razumevanje je ključ do uspeha.
Kmalu po rojstvu so otroci že sposobni razlikovati med izrazi, ki so namenjeni njim oziroma tistimi, ki so usmerjenimi k drugim ljudem. Že zelo majhna sprememba v vzorcu govora matere, kot tudi sprememba matere v usmerjenosti izjave od odraslih k otroku, zbudi otroku pozornost.
Prav tako se materin govor spremeni, ko otrok začenja govoriti. Razlikuje se po vsebini in strukturi govora. To pomeni, da naše govorno vedenje neprestano prilagajamo konkretnemu otroku (npr. če je v družini več otrok, sorojencev). Mama se vedno trudi, da bi otrok sporočilo razumel in da bi nanj dobila tudi verbalni ali neverbalni odziv.