Učenje branja je proces, ki zahteva postopno usvajanje različnih spretnosti – od prepoznavanja črk in povezovanja črk z glasovi do združevanja glasov v zloge ter zlogov v besede. Pri nekaterih otrocih ta proces poteka razmeroma spontano, drugi pa potrebujejo več podpore, ponavljanja in prilagojenih načinov učenja.
Pri otrocih z motnjo avtističnega spektra je še posebej pomembno, da način poučevanja prilagodimo njihovim individualnim sposobnostim, potrebam in zanimanjem. Kadar običajni pristopi ne prinesejo želenih rezultatov, je smiselno poiskati drugačne, bolj konkretne in strukturirane načine učenja.
Takšna potreba se je pojavila tudi pri Nejcu, dečku z motnjo avtističnega spektra. Njegova mama je zato izdelala preprost, a premišljeno zasnovan didaktični pripomoček – škatlo za učenje branja zlogov in besed.
Ko branje s papirja ni dovolj
Nejc je prepoznaval posamezne črke, vendar jih je težko povezoval v zloge in kasneje v besede. Kljub številnim ponovitvam mu združevanje glasov v zlogovne celote ni steklo. Branje zlogov z učnih listov ali iz knjige se ni izkazalo za dovolj učinkovito.
Njegova mama je zato začela razmišljati, kako bi mu lahko učenje približala na drugačen način. Želela je izdelati pripomoček, ki bi mu omogočal aktivno sodelovanje, premikanje in razvrščanje kartic ter postopno usvajanje novih zlogov.
Tako je nastala škatla z zlogovnimi karticami, ki jih je mogoče s pomočjo samolepilnih ježkov pritrjevati, odstranjevati in poljubno kombinirati.
Kako je nastala škatla za učenje branja?
Za izdelavo je mama uporabila:
- škatlo srednje velikosti s pokrovom,
- natisnjene kartice z zlogi,
- plastifikator in folije za plastificiranje,
- škarje,
- samolepilne ježke.
Najprej je pripravila kartice z različnimi kombinacijami samoglasnikov in soglasnikov. Oblikovala je tako odprte zloge, pri katerih soglasniku sledi samoglasnik (npr. MA, KO, PU), kot zaprte zloge, pri katerih samoglasniku sledi soglasnik (npr. AM, OK, UP).
Kartice je natisnila, plastificirala in razrezala. Na zunanjo in notranjo stran pokrova škatle je pritrdila samolepilne ježke, na katere sta lahko nameščala izbrane zloge. Notranjost škatle je razdelila na dva dela. V eni polovici so bili shranjeni zlogi, ki se začnejo s samoglasnikom, v drugi pa zlogi, ki se začnejo s soglasnikom.
Takšna organizacija je omogočala pregledno shranjevanje gradiva, hitro izbiro ustreznih kartic in postopno prilagajanje zahtevnosti nalog.
Od posameznega zloga do branja besed
Učenje sta začela postopoma. Najprej sta izbrala črko K in pripravila kartice z različnimi zlogovnimi kombinacijami, kot so KA, KE, KI, KO in KU.
Mama je posamezno kartico pritrdila na ježka, s prstom pokazala zapisani zlog in ga jasno izgovorila. Nejc je zlog za njo ponovil. Postopoma ga je spodbujala, da je ob pogledu na kartico zlog poskušal prebrati samostojno.
Ko je začel določene zloge prepoznavati in brati, sta dodajala nove soglasnike in njihove kombinacije s samoglasniki. Pomembno je bilo, da je učenje potekalo postopoma, z dovolj ponavljanja in utrjevanja že usvojenih zlogov. Cilj ni bil zgolj zapomniti si posamezne zapisane zloge, temveč postopoma razvijati sposobnost povezovanja črk oziroma glasov v zlogovne celote. Ko je Nejc usvojil branje posameznih zlogov, sta začela sestavljati krajše besede.
Sprva sta izbirala preproste dvozložne besede, kot so:
- MA – MA → MAMA
- KO – LO → KOLO
- MI – ZA → MIZA
- RO – KA → ROKA
- NO – GA → NOGA
Vsak zlog je bil zapisan na svoji kartici. Nejc je kartici pritrdil drugo ob drugo, prebral posamezna zloga in ju nato poskušal povezati v celotno besedo. Z večkratnim ponavljanjem in postopnim zmanjševanjem pomoči je postajal vse bolj samostojen. Branje, ki mu je sprva povzročalo precej težav, je začelo postopoma napredovati in postajati zanimivejše.
Zakaj se je škatla izkazala za uporaben pripomoček?
Škatla za učenje branja je Nejcu omogočala drugačen način učenja od običajnega branja s papirja. Namesto da bi zgolj opazoval zapisane zloge, je lahko kartice izbiral, premikal, pritrjeval in sestavljal v različne kombinacije.
Takšen način dela je imel več prednosti:
1. Pregledna in strukturirana dejavnost
Škatla je omogočala jasno organizacijo gradiva. Nejc je imel pred seboj omejeno število izbranih kartic, kar je zmanjšalo količino informacij, na katere je moral biti hkrati pozoren.
2. Aktivno sodelovanje
Kartice je lahko samostojno izbiral, pritrjeval in odstranjeval. Tako ni bil zgolj poslušalec ali opazovalec, temveč je aktivno sodeloval pri učenju.
3. Postopno povečevanje zahtevnosti
Mama je lahko gradivo sproti prilagajala njegovemu napredku. Začela sta z manjšim številom zlogov, nato pa postopoma dodajala nove kombinacije in prehajala k sestavljanju besed.
4. Možnost večkratnega ponavljanja
Iste zloge sta lahko uporabljala v različnih zaporedjih in kombinacijah. Tako sta utrjevala že usvojeno znanje, ne da bi bilo treba vsakokrat pripravljati nove učne liste.
5. Večja motivacija za učenje
Pri Nejcu se je izkazalo, da mu je bil takšen način dela zanimivejši od branja iz knjige ali z učnega lista. Premikanje kartic in sestavljanje zlogov sta dejavnosti dodala element igre, kar je pozitivno vplivalo na njegovo sodelovanje.
»Ob tem je pomembno poudariti, da otroci z motnjo avtističnega spektra niso enotna skupina in da enak način učenja ne bo ustrezal vsakemu otroku. Ključno je prepoznati otrokove individualne sposobnosti, zanimanja in potrebe ter temu prilagoditi način poučevanja.«
Od branja besed do razumevanja njihovega pomena
Ko je Nejc napredoval pri branju zlogov in njihovem povezovanju v besede, sta z mamo dejavnosti nadgradila. Pri nadaljnjem učenju sta začela uporabljati tudi slikovne kartice VEM–POVEM (izdajatelj GingoTalk), s katerimi sta povezovala branje zapisanih besed z njihovim pomenom. Nejc je najprej poskušal prebrati zapisano besedo, nato pa sta kartico obrnila in prebrano povezala z ustrezno slikovno ponazoritvijo.
Na ta način ni utrjeval zgolj tehnike branja, temveč tudi razumevanje prebranega. Pomembno je namreč, da otrok ne usvaja samo sposobnosti dekodiranja zapisanih besed, ampak da postopoma razvija tudi razumevanje njihovega pomena. V nadaljnjih korakih lahko tovrstne dejavnosti nadgradimo z branjem preprostih povedi, izbiranjem ustreznih slik glede na prebrano vsebino in odgovarjanjem na vprašanja. Včasih je potrebna le drugačna pot do istega cilja.
Škatla za učenje branja je nastala iz povsem konkretne potrebe. Nejčeva mama je želela sinu pomagati pri spretnosti, ki mu je kljub številnim poskusom povzročala težave. Z nekaj ustvarjalnosti, razmišljanja in prilagajanja je izdelala pripomoček, ki je Nejcu omogočil drugačno izkušnjo učenja branja. Njuna zgodba lepo ponazarja, kako pomembno vlogo imajo lahko starši pri spodbujanju otrokovega razvoja. Prav starši pogosto najbolje poznajo otrokove interese, njegove odzive in načine, s katerimi ga lahko motivirajo za sodelovanje.
»Didaktični pripomoček sam zase še ne zagotavlja uspešnega učenja. Ključno je, kako ga uporabimo, katere cilje z njim zasledujemo in kako postopoma prilagajamo zahtevnost dejavnosti.«
Pri otrocih, ki imajo težave z usvajanjem branja, je pomembno tudi strokovno prepoznati področja, na katerih potrebujejo dodatno podporo ter načrtovati ustrezne dejavnosti za razvoj predbralnih spretnosti, povezovanja glasov s črkami in bralnih sposobnosti.
Nejčeva zgodba je lep primer tega, kako lahko preprost, doma izdelan pripomoček postane dragocena podpora pri učenju. Včasih ni treba spremeniti cilja, temveč le poiskati drugačno pot, po kateri lahko otrok pride do njega.
Hvala Urški Lavrih, za zaupanje in pripravljenost deliti svojo idejo, ki je lahko dragocen navdih tudi drugim staršem in strokovnim delavcem.