Otrok je že od rojstva izpostavljen govoru odraslih. Vendar zgolj poslušanje govora še ne zagotavlja uspešnega usvajanja jezika. Pomembno vlogo pri tem imajo starši in drugi odrasli, ki z otrokom vzpostavljajo stik, se odzivajo na njegove komunikacijske pobude ter svoj govor prilagajajo njegovi starosti in razvojni stopnji.
Zanimivo je, da odrasli način komunikacije z dojenčkom pogosto prilagajajo povsem spontano, ne da bi se tega posebej zavedali. Prav te vsakodnevne, čustveno povezane interakcije predstavljajo pomemben temelj zgodnjega govorno-jezikovnega razvoja.
Zakaj se z dojenčkom pogovarjamo drugače?
Že kmalu po rojstvu dojenčki zaznavajo razlike med govorom, ki je namenjen njim in govorom, ki ga odrasli usmerjajo k drugim osebam. Ko mati oziroma druga odrasla oseba svoj govor usmeri neposredno k dojenčku, ga pogosto spontano prilagodi. Govor postane počasnejši, bolj melodičen, izrazit in čustveno obarvan. Takšen način nagovarjanja imenujemo materinski govor (ang. motherese) oziroma govor, usmerjen k dojenčku (ang. infant-directed speech). Zanj so značilni izrazitejša melodija govora, spreminjanje višine glasu, počasnejši tempo in čustvena obarvanost. Takšen govor lahko spodbuja otrokovo pozornost, vzpostavljanje stika in vključevanje v zgodnje komunikacijske izmenjave.
Govor, namenjen dojenčku, se od običajnega pogovora med odraslimi pogosto razlikuje po več značilnostih:
- počasnejšem tempu in izrazitejši intonaciji,
- krajših in preprostejših povedih,
- pogostejšem ponavljanju besed in besednih zvez,
- poudarjanju ključnih besed,
- uporabi izrazitejše obrazne mimike, gest in drugih nebesednih znakov.
Takšne prilagoditve lahko dojenčku olajšajo usmerjanje pozornosti na govor, prepoznavanje jezikovnih vzorcev in postopno povezovanje slišanih besed z njihovim pomenom.
Govor odraslih se prilagaja otrokovemu razvoju
Način komunikacije z otrokom ni ves čas enak, temveč se spreminja vzporedno z njegovim razvojem. V prvih mesecih življenja imajo pomembno vlogo predvsem glas, obrazna mimika, očesni stik in odzivanje na otrokovo oglašanje. Odrasli se na dojenčkove glasove pogosto odzivamo s posnemanjem, nasmehom ali dodatnim nagovarjanjem. Tako že zelo zgodaj nastajajo prve komunikacijske izmenjave, ki spominjajo na pogovor.
Ko otrok začne pogosteje vokalizirati, čebljati, uporabljati geste in postopoma razumeti prve besede, odrasli prilagajamo tudi vsebino in zahtevnost svojega govora. Uporabljamo besede in povedi, ki so povezane z otrokovimi trenutnimi izkušnjami, zanimanji in razvojnimi zmožnostmi.
Način nagovarjanja se zato lahko razlikuje tudi med sorojenci znotraj iste družine, saj odrasli svoj govor prilagajamo posameznemu otroku in njegovim komunikacijskim spretnostim.
»Pomembno je, da odrasli otroku ne le govorimo, temveč se z njim tudi sporazumevamo. To pomeni, da opazujemo njegove odzive, sledimo njegovemu zanimanju in mu omogočimo dovolj časa, da se na naše sporočilo odzove.«
Nebesedna komunikacija je temelj prvih pogovorov
V prvem letu življenja otrok velik del svojih potreb, želja in zanimanj izraža nebesedno. Sprva komunicira predvsem z jokom, pogledom, obrazno mimiko, telesnimi gibi in različnimi oblikami oglašanja. Pozneje se tem oblikam pridružujejo vse bolj namerne geste, kot so iztegovanje rok proti želenemu predmetu, kazanje in druge komunikacijske pobude. Zato ima pri zgodnjem govorno-jezikovnem razvoju pomembno vlogo povezovanje besedne in nebesedne komunikacije.
Ko odrasli sledimo otrokovemu pogledu, poimenujemo predmet njegovega zanimanja ali z besedami opišemo dejanje, ki ga trenutno izvaja, mu pomagamo povezovati slišane besede z njihovim pomenom. Če otrok na primer opazuje žogo, lahko odrasli rečemo: »Žoga! Poglej, žoga se kotali!« Pri tem žogo tudi pokažemo ali zakotalimo. Otrok tako besedo sliši v konkretni situaciji, ki jo lahko neposredno opazuje in doživlja.
Pomembno je tudi izmenjavanje komunikacijskih vlog. Ko se dojenček oglasi, se lahko odrasli odzovemo, nato pa počakamo na njegov naslednji odziv. Ta je lahko pogled, nasmeh, glas, gib ali druga komunikacijska pobuda. Takšne preproste izmenjave predstavljajo zgodnje temelje pogovora, pri katerem se sogovornika izmenjujeta v svojih vlogah. Otrok se tako ne uči zgolj prepoznavanja besed, temveč postopoma usvaja tudi osnovna pravila sporazumevanja.
Razumevanje jezika se razvija pred prvimi besedami
Čeprav otrok v prvem letu življenja še ne uporablja veliko besed oziroma jih šele začenja usvajati, se njegovo razumevanje jezika postopoma razvija že mnogo prej. Dojenček sprva prepoznava znane glasove, intonacijske vzorce in ponavljajoče se situacije. Z razvojem začne povezovati posamezne besede z osebami, predmeti in dejanji ter postopoma razumeti vedno več vsakodnevnih sporočil.
Razumevanje jezika predstavlja pomemben temelj nadaljnjega govorno-jezikovnega razvoja.
Otrok lahko na govor odraslega sprva odgovarja s pogledom, nasmehom, gibom ali gesto, pozneje pa tudi z glasovi, posnemanjem in prvimi besedami. Pomembno je razumeti, da se razumevanje in izražanje razvijata povezano, vendar ne nujno z enako hitrostjo. Otrok lahko razume določene besede ali preprosta sporočila, še preden jih je sposoben sam izgovoriti.
Zato je smiselno, da odrasli v vsakodnevnih situacijah otroku ponujamo jasne, razumljive in razvojno ustrezne jezikovne vzorce, tudi kadar se nanje še ne odziva z besedami.
Zakaj je ponavljanje tako pomembno?
Ponavljanje je ena izmed pomembnih značilnosti govora, namenjenega dojenčkom. Odrasli v vsakodnevni komunikaciji in med igro pogosto spontano ponavljamo posamezne besede, besedne zveze ali kratke povedi. Ko otroku na primer pokažemo banano, lahko rečemo: »Izvoli banano. Banano. Rumeno banano.«
S ponavljanjem otroku omogočamo, da večkrat sliši iste jezikovne vzorce. Tako lahko lažje prepoznava posamezne besede, jih povezuje s predmeti, osebami ali dejanji ter postopoma razvija razumevanje njihovega pomena.
Posebej koristno je, kadar besede ponavljamo v konkretnih, otroku poznanih situacijah. Med hranjenjem lahko poimenujemo hrano, med oblačenjem dele telesa in oblačila, med igro pa predmete in dejanja.
Ponavljanje tako ni namenjeno zgolj pomnjenju besed, temveč predvsem postopnemu vzpostavljanju povezav med jezikom in otrokovimi vsakodnevnimi izkušnjami. Pomembno je, da ponavljanje ostaja del naravne komunikacije in da se ne zahteva nenehno posnemanje ali ponavljanje besed.
Kaj pa pomanjševalnice in posnemanje zvokov?
V govoru z najmlajšimi pogosto uporabljamo tudi pomanjševalnice, posnemanje zvokov in otroku prilagojene besedne izraze, ki jih v pogovoru z odraslimi običajno uporabljamo redkeje.
Mednje sodijo:
- pomanjševalnice, kot so »žogica«, »kuža« in »rokica«,
- glasovno posnemanje oziroma onomatopejski izrazi, kot so »hov-hov« za oglašanje psa, »mijav« za mačko ali »brum-brum« za zvok vozila,
- otroku prilagojeni izrazi, kot je »am-am« za hranjenje.
Takšni izrazi lahko pritegnejo otrokovo pozornost in ga spodbudijo k prvim poskusom glasovnega posnemanja, saj so pogosto kratki, ritmični, ponavljajoči se in glasovno preprostejši.
Pomembno pa je, da jih povezujemo tudi z običajnimi besedami. Namesto da uporabljamo izključno izraz »hov-hov«, lahko na primer rečemo: »Hov-hov! Poglej, pes! Pes laja.« Podobno lahko med igro z avtomobilčkom rečemo: »Brum-brum! Avto pelje!«
Na ta način ohranjamo igrivost in naravnost zgodnje komunikacije, hkrati pa otroku omogočamo, da ob glasovnem posnemanju spoznava tudi običajne besede in njihove pomene.
Uporaba takšnih izrazov je v tem obdobju še ustrezna in je lahko povsem naraven del zgodnje komunikacije. Pomembno je predvsem, da odrasli govora ne omejujemo zgolj na poenostavljene izraze, temveč jih postopoma dopolnjujemo z ustreznimi besedami in povedmi.
Pomembno ni le, koliko govorimo, temveč predvsem, kako govorimo
Zgodnji govorno-jezikovni razvoj ni odvisen zgolj od količine besed, ki jih otrok sliši, temveč tudi od kakovosti vsakodnevnih komunikacijskih interakcij. Otrok ima največ priložnosti za povezovanje jezika z njegovim pomenom takrat, ko je govor odraslega povezan z dogajanjem, ki ga otrok trenutno opazuje, doživlja ali pri njem sodeluje. Pri tem niso potrebne posebne vaje ali načrtovane dejavnosti. Veliko priložnosti za spodbujanje govorno-jezikovnega razvoja ponujajo že povsem običajni trenutki, kot so hranjenje, previjanje, oblačenje, kopanje, igra in skupno raziskovanje okolice.
Med previjanjem lahko poimenujemo dele telesa, pri oblačenju opisujemo svoja dejanja, med hranjenjem poimenujemo živila, med igro pa sledimo otrokovim pobudam in jih spremljamo z govorom. Pomembno je, da pri tem ne govorimo neprekinjeno, temveč otroku omogočimo tudi čas za opazovanje, procesiranje slišanega in čas za otrokov odziv. Tako komunikacija postaja vzajemna izmenjava in ne zgolj enosmerno podajanje informacij.
»Prvi pogovori se ne začnejo s prvo besedo. Začnejo se takrat, ko otrokovo sporočilo opazimo, ga prepoznamo in se nanj odzovemo.«
Vsakdanji pogovori so temelj govorno-jezikovnega razvoja
Otrokove prve komunikacijske izkušnje nastajajo že dolgo pred pojavom prvih besed. Z vsakim pogledom, nasmehom, oglašanjem in odzivom se postopoma oblikujejo temelji sporazumevanja, razumevanja jezika in poznejšega govornega izražanja.
Pri tem ni najpomembnejše, da odrasli z otrokom govorimo čim več, temveč da je naša komunikacija odzivna, naravna in prilagojena njegovim razvojnim zmožnostim. Ko sledimo otrokovemu zanimanju, se odzivamo na njegove pobude, poimenujemo skupne izkušnje in mu omogočimo čas za odziv, ustvarjamo priložnosti za učenje jezika.
Spodbujanje zgodnjega govorno-jezikovnega razvoja zato ni dodatna naloga, ki bi jo morali starši vključiti v svoj vsakdan. Je del vsakodnevnih trenutkov, v katerih se z otrokom povezujemo, igramo in skupaj odkrivamo svet.