Otrokovo pripovedovanje je pomemben del govorno-jezikovnega razvoja. Ko otrok pripoveduje o svojih doživetjih, opisuje dogodke ali obnavlja zgodbo, ne uporablja zgolj besed in stavkov, temveč povezuje številne jezikovne in kognitivne sposobnosti. Izbirati mora ustrezne besede, oblikovati smiselne povedi, dogodke razvrstiti v zaporedje in jih povezati v razumljivo celoto.
Pripovedovanje se razvija postopoma, skladno z otrokovim govorno-jezikovnim in splošnim razvojem. Pomembno vlogo pri tem imajo otrokove izkušnje, kakovost komunikacije z odraslimi, skupna igra, pogovor ter poslušanje in pripovedovanje zgodb.
Kaj vse vključuje otrokovo pripovedovanje?
Pripovedovanje je kompleksna jezikovna sposobnost, ki zahteva več kot zgolj poznavanje besed in tvorjenje slovnično pravilnih povedi.
Otrok mora pri pripovedovanju povezovati različne spretnosti, med drugim:
- Besedišče: poznavanje in ustrezno uporabo besed za poimenovanje oseb, predmetov, dejanj, lastnosti in občutij.
- Slovnične sposobnosti: oblikovanje povedi in uporabo ustreznih slovničnih oblik.
- Časovno zaporedje: razumevanje in izražanje vrstnega reda dogodkov (najprej, potem, nato, na koncu).
- Vzročno-posledične odnose: razumevanje, zakaj se je nekaj zgodilo in kakšne so bile posledice.
- Povezanost pripovedi: smiselno povezovanje posameznih informacij in dogodkov v celoto.
- Razumevanje perspektive drugih: prepoznavanje in opisovanje čustev, želja, namenov in odzivov oseb v zgodbi.
Pomembno je tudi, da otrok postopoma razvija sposobnost prilagajanja pripovedi poslušalcu. Uči se presoditi, katere informacije mora vključiti, da bo sogovornik njegovo zgodbo razumel. Pripovedovalne sposobnosti so povezane tudi s poznejšim razvojem branja, bralnega razumevanja in pisnega izražanja.
Kako se razvija sposobnost pripovedovanja pri otrocih?
Razvoj pripovedovanja poteka postopoma, pri čemer so med otroki prisotne individualne razlike. Starostna obdobja zato predstavljajo okvirne razvojne značilnosti in ne strogih mejnikov, ki bi jih morali vsi otroci doseči ob isti starosti.
Do približno tretjega leta
Otrok začne govoriti o dogodkih iz vsakdanjega življenja. Sprva so njegove izjave kratke, pogosto sestavljene iz posameznih besed ali preprostih povedi. Ob slikah poimenuje predmete, osebe in dejanja, ob podpori odraslega pa lahko že poveže nekaj informacij o dogodku. Pripovedovanje je v tem obdobju močno odvisno od vprašanj, spodbud in dodatnih informacij odraslega.
Med tretjim in četrtim letom
Otrok postopoma začenja oblikovati preproste pripovedi, ki vsebujejo več med seboj povezanih dogodkov. Opisuje, kaj se je zgodilo, kdo je pri dogodku sodeloval in kaj so posamezne osebe počele.
Zgodbe so pogosto še kratke, dogodki pa niso vedno predstavljeni v ustreznem časovnem ali vzročnem zaporedju. Otrok lahko izpusti pomembne informacije ali predpostavlja, da poslušalec že pozna okoliščine dogodka.
Med četrtim in petim letom
Pripovedi postajajo daljše, vsebinsko bogatejše in bolj povezane. Otrok postopoma vključuje več informacij o glavnih junakih, dogajanju in okoliščinah. Prične uporabljati različne časovne izraze ter pojasnjevati vzroke in posledice posameznih dogodkov. V njegovih zgodbah se vse pogosteje pojavljajo tudi opisi čustev, želja in namenov oseb.
Med petim in šestim letom ter pozneje
Otrokove pripovedi praviloma postajajo vse bolj strukturirane. Otrok postopoma usvaja značilno zgradbo zgodbe, ki vključuje uvod, osrednji dogodek oziroma zaplet, razvoj dogajanja in zaključek. Zmore pripovedovati o lastnih doživetjih, obnavljati znane zgodbe ter ustvarjati izmišljene pripovedi. Pri tem uporablja raznovrstnejše besedišče in kompleksnejše stavčne strukture. Pripovedovalne sposobnosti se nadalje razvijajo tudi v šolskem obdobju, ko otrok svoje zgodbe vse bolj samostojno organizira, vključuje podrobnosti in pojasnjuje povezave med dogodki.
Razvoj pripovedovanja so proučevale tudi slovenske raziskovalke Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, ki poudarjajo postopno oblikovanje vse bolj kompleksnih in povezanih otroških pripovedi.
Zakaj je skupno branje tako pomembno?
Skupno branje in pripovedovanje zgodb predstavljata pomembno priložnost za spodbujanje otrokovega govorno-jezikovnega razvoja. Otrok med poslušanjem zgodb spoznava nove besede, različne stavčne strukture in načine povezovanja dogodkov. Postopoma spoznava, da ima zgodba določeno zgradbo, da se dogodki odvijajo v zaporedju ter da so dejanja junakov povezana z njihovimi željami, čustvi in nameni.
Ob skupnem branju otrok razvija tudi jezikovno razumevanje, pozornost, domišljijo in sposobnost sklepanja.
Še posebej pomembno je interaktivno oziroma dialoško branje, pri katerem odrasli ni zgolj bralec, otrok pa pasivni poslušalec. Odrasli otroka spodbuja k aktivnemu sodelovanju, opisovanju ilustracij, odgovarjanju na vprašanja, predvidevanju dogodkov in pripovedovanju.
Raziskave kažejo, da lahko takšen način skupnega branja pozitivno vpliva na razvoj pripovedovalnih sposobnosti, zlasti na razumevanje zgradbe zgodbe in povezovanje dogodkov. Pri tem ni najpomembnejše, koliko knjig preberemo, temveč tudi, kako jih beremo in koliko priložnosti damo otroku za sodelovanje.
Kako lahko starši spodbujajo pripovedovanje?
Pripovedovanje lahko razvijamo v številnih vsakodnevnih situacijah. Za to ne potrebujemo posebnih pripomočkov, temveč predvsem čas, pogovor in priložnosti, v katerih lahko otrok svoje misli izraža brez pritiska.
1. Pogovarjajte se o vsakodnevnih dogodkih.
Otroka spodbudite, da pripoveduje o svojih doživetjih. Namesto splošnega vprašanja »Kako je bilo v vrtcu?« mu lahko ponudite bolj konkretne spodbude: »S kom si se danes igral?«, »Kaj sta počela?«, »Kaj se je zgodilo potem?«
Pri mlajših otrocih lahko odrasli pripovedovanje podpre z lastnim zgledom, dodatnimi vprašanji in dopolnjevanjem otrokovih izjav.
2. Skupaj prebirajte in opisujte slikanice.
Otroku ni treba vedno prebrati celotnega besedila. Včasih je dovolj, da skupaj opazujete ilustracije, poimenujete dogajanje in ustvarjate svojo zgodbo. Spodbujajte ga k opisovanju oseb, njihovih dejanj in občutij.
3. Spodbujajte obnovo znanih zgodb.
Po prebrani zgodbi se pogovorite o dogajanju. Otroku pomagajte z vprašanji: »Kdo je nastopal v zgodbi?«, »Kaj se je zgodilo najprej?«, »Kaj je junak storil potem?«, »Kako se je zgodba končala?« Pri tem lahko uporabljate ilustracije, ki otroku pomagajo priklicati dogodke in jih razvrstiti v ustrezno zaporedje.
4. Uporabljajte slikovna zaporedja.
Otroku ponudite nekaj slik, ki prikazujejo med seboj povezane dogodke. Skupaj jih razvrstita v smiselno zaporedje, nato pa otroka spodbudite, da ob slikah pove zgodbo. Začnite z dvema ali tremi slikami in zahtevnost postopoma povečujte glede na otrokove sposobnosti.
5. Ustvarjajte izmišljene zgodbe.
Uporabite igrače, lutke, figurice ali vsakdanje predmete in skupaj ustvarite zgodbo. Otrok lahko izbere glavnega junaka, kraj dogajanja ali dogodek, ki zgodbo zaplete. Takšne dejavnosti spodbujajo domišljijo, jezikovno izražanje in organizacijo pripovedi.
6. Razširjajte otrokove izjave.
Če otrok pove: »Medved padel,« lahko odrasli izjavo naravno razširi: »Ja, medved je padel s stola, ker se je preveč nagnil.« Na tak način otrok sliši slovnično in vsebinsko bogatejši jezikovni model, ne da bi od njega zahtevali ponavljanje. Pomembno je, da otroku omogočimo dovolj časa za razmišljanje in izražanje ter da njegovih pripovedi ne prekinjamo z nenehnim popravljanjem.
Kako izbrati primerno knjigo za otroka?
Na voljo je veliko otroških knjig in slikanic, vendar vsaka knjiga ni enako primerna za vsakega otroka. Pri izbiri moramo upoštevati otrokovo starost, govorno-jezikovne sposobnosti, pozornost in zanimanja.
Pri mlajših otrocih so pogosto primerne knjige s preglednimi ilustracijami, krajšim besedilom in vsebino, ki je povezana z njihovimi vsakodnevnimi izkušnjami.
Starejšim otrokom lahko postopoma ponudimo vsebinsko in jezikovno zahtevnejše zgodbe, ki vključujejo več junakov, zapletov, čustev in vzročno-posledičnih povezav.
Pri izbiri knjige je pomembno tudi, da otroka njena vsebina zanima. Zanimiva zgodba ga bo lažje spodbudila k poslušanju, sodelovanju in samostojnemu pripovedovanju.
Gingo v deželi besed – knjiga z logopedskimi spodbudami
Ena izmed knjig, namenjenih spodbujanju govorno-jezikovnega razvoja, je tudi Gingo v deželi besed, ki je nastala v sodelovanju pisateljice, učiteljice in dveh logopedinj.
Knjiga je namenjena otrokom med drugim in osmim letom starosti, pri čemer lahko način branja in dejavnosti prilagodimo otrokovi razvojni stopnji.
Vsebuje 22 krajših zgodb z ilustracijami ter dodatnimi logopedskimi usmeritvami in predlogi dejavnosti za starše in strokovne delavce. Posamezne zgodbe omogočajo spodbujanje besedišča, tvorjenja povedi, glasovnega zavedanja, izreke in drugih govorno-jezikovnih spretnosti.
Ob zgodbah lahko otroka spodbujamo k opisovanju ilustracij, predvidevanju dogajanja, odgovarjanju na vprašanja ter obnovi prebrane vsebine.
Na ta način lahko knjiga predstavlja izhodišče za številne skupne dejavnosti, pri katerih otrok ni zgolj poslušalec, temveč aktiven sogovornik in pripovedovalec.
Kdaj je smiselno poiskati pomoč logopeda?
Otroci se v pripovedovalnih sposobnostih razvijajo različno, zato posamezna krajša ali manj povezana pripoved še ne pomeni nujno govorno-jezikovnih težav.
Pozornejši pa smo lahko, kadar ima otrok vztrajne težave pri razumevanju zgodb, težko pripoveduje o vsakodnevnih dogodkih, ne zmore smiselno povezovati informacij ali so njegove pripovedi glede na starost in jezikovne izkušnje izrazito skope oziroma nepovezane.
Če se težave pojavljajo tudi na drugih področjih govorno-jezikovnega razvoja, na primer pri razumevanju navodil, priklicu besed ali oblikovanju povedi, je smiseln posvet z logopedom. Logoped lahko oceni otrokove govorno-jezikovne in pripovedovalne sposobnosti ter staršem svetuje, kako jih ustrezno spodbujati.
Pripovedovanje zgodb je veliko več kot zgolj obnavljanje prebranega besedila. Je pomemben način, s katerim otrok organizira svoje misli, povezuje izkušnje, izraža občutja in svoje doživljanje sveta deli z drugimi.
Odrasli imamo pri tem pomembno vlogo. Z vsakodnevnim pogovorom, skupnim branjem, igro in zanimanjem za otrokove pripovedi ustvarjamo številne priložnosti za razvoj njegovih jezikovnih sposobnosti.
Ni pomembno, da otrok zgodbo vedno pove popolno. Pomembno je, da ima priložnost pripovedovati, da ga poslušamo in mu pomagamo postopoma razvijati vse bolj bogate in povezane pripovedi.
Literatura
Kranjc, S., Marjanovič Umek, L. in Fekonja, U. (2003). Pripovedovanje zgodbe kot možni pristop za ugotavljanje otrokovega govornega razvoja. Jezik in slovstvo, 48(5), 51–63.
Marjanovič Umek, L., Kranjc, S. in Fekonja, U. (2002). Developmental Levels of the Child’s Storytelling. Prispevek na 12. letnem srečanju European Early Childhood Education Research Association, Lefkosia, Ciper.
Marjanovič Umek, L., Kranjc, S. in Fekonja, U. (2006). Otroški govor: razvoj in učenje. Izolit.
McCabe, A. in Peterson, C. (1991). Developing Narrative Structure. Lawrence Erlbaum Associates.
Pillinger, C. in Wood, C. (2022). The story so far: A systematic review of the dialogic reading literature. Journal of Research in Reading.