Kako se pogovarjati z otrokom, ki se govora šele uči?

»Ali se boš igral z žogo?«
»Si lačen?«
»Boš še pil?«
»Se greva gugat?«
»Hočeš dudo?«

So vam ta vprašanja znana?

Otrokom pogosto zastavljamo vprašanja, na katera lahko odgovorijo le z »da« ali »ne«. Takšna vprašanja sama po sebi niso problematična, vendar otroku ne omogočajo veliko priložnosti za spontano izražanje.

Ko otrok začne uporabljati prve besede, ga lahko začnemo (pre)pogosto spraševati in spodbujati:

»Kaj je to?«
»Kako se temu reče?«
»Povej, kaj je to.«
»Reci kuža.«

Čeprav želimo otroka spodbuditi h govorjenju, lahko s prepogostim spraševanjem ali zahtevanjem ponavljanja dosežemo nasproten učinek. Otrok se lahko začne umikati iz komunikacije, se na vprašanja neha odzivati ali se govorjenju izogiba.

Otrok se govora uči v smiselnih situacijah

Otrok besed in izrazov ne usvoji samo zato, ker ga prosimo, naj jih ponovi. Da bi jih lahko razumel in pozneje samostojno uporabljal, jih mora večkrat slišati v različnih smiselnih situacijah, jih povezati s konkretnimi izkušnjami in razumeti njihov pomen. Zato sta za razvoj govora in jezika tako pomembna igra in vsakodnevna interakcija z otrokom.

Namesto da otroka ves čas sprašujemo, kaj vidi ali kako se predmet imenuje, lahko njegovo igro spremljamo in jo komentiramo.

Na primer pri igri s kuhinjo:

»Mmm, juha je dobra!«

»Ajs, vroče!«

»Ojoj, boli. Popihajmo.«

»Nalijmo še malo.«

»Kje je žlica? Tukaj je!«

Takšni kratki komentarji otroku ponujajo besede in jezikovne strukture v konkretnem kontekstu. S tem spodbujamo razumevanje jezika, širimo besedišče in otroku kažemo, kako lahko jezik uporablja v različnih situacijah.

Govor prilagodite otrokovi igri

Pri igri sledite otrokovemu zanimanju. Opazujte, kaj počne, kaj ga pritegne in kaj želi doseči. Nato njegove dejavnosti komentirajte s kratkimi, preprostimi povedmi.

Če otrok na primer kotali žogo, lahko rečete:

»Žoga gre!«

»Kotali se.«

»Hitro gre!«

»Ustavila se je.«

»Še enkrat?«

Če otrok uporablja posamezne besede, lahko njegove izjave nekoliko razširite. Če otrok reče »žoga«, lahko odgovorite »Ja, velika žoga!« ali »Žoga gre!« Na ta način otroku ponudite model zahtevnejšega jezika, vendar od njega ne zahtevate, da ga takoj ponovi.

Otroku ponudite izbiro in razlog za komunikacijo

Namesto da otroka ves čas spodbujamo z navodili »Reci to«, »Povej« ali »Ponovi«, mu lahko ponudimo priložnost, da sam izrazi svojo izbiro. Pri igri s kuhinjo lahko na primer vprašamo: »Boš skuhal juho ali čaj?«

Če otrok še ne govori, mu lahko ponudimo obe možnosti – na primer držimo v rokah predmet, ki predstavlja juho, in predmet, ki predstavlja čaj. Otrok lahko svojo izbiro pokaže s pogledom, gesto ali tako, da izbere oziroma poda enega od predmetov.

Ko se podobna situacija večkrat ponovi, otrok postopoma spoznava, da lahko svoje izbire izrazi na različne načine. Sčasoma se lahko na vprašanje »Juha ali čaj?« začne odzivati tudi verbalno, na primer z besedo »juha«.

Pri tem otroka ne silimo v ponavljanje besede. Najprej mu omogočimo, da razume njen pomen in jo poveže s konkretno izkušnjo. Ko bo pripravljen, bo lahko svojo izbiro začel izražati tudi z govorom.

Uporabite mimiko, geste in različne glasove ali zvoke

Otroci pogosto lažje sledijo govoru, če je podkrepljen z mimiko, gestami in ustrezno melodijo govora. Pri igri lahko zato uporabite različne glasove, zvoke in obrazno mimiko.

Igra bo pogosto še zanimivejša, če posnemate zvoke in glasove predmetov ali figuric: »Bum!«, »Hop!«, »Mijav!«, »Brm, brm!«, »Ojoj!«, »Auu!«. Vsebino in zahtevnost prilagodite otrokovi starosti ter njegovim trenutnim komunikacijskim sposobnostim.

Otrokom je pogosto zelo zanimivo tudi, če odrasli v igri naredi »napako«. Na primer, pri pitju čaja se lahko namerno polijete in rečete: »Ojoj! Polila sem se. Mokro je! Kaj pa zdaj?« Takšna situacija otroku ponudi razlog za opazovanje, odzivanje in vključevanje v komunikacijo.

Otroku omogočite, da začne komunikacijo

Pri spodbujanju govorno-jezikovnega razvoja pogosto pozabimo na nekaj zelo pomembnega: otrok potrebuje priložnost za komunikacijo. Če odrasli ves čas govori, sprašuje in otroku ponuja rešitve, otrok nima veliko možnosti, da bi sam pokazal, kaj želi, komentiral dogajanje ali prosil za pomoč.

Zato se med igro za trenutek ustavite. Prekinite svojo dejavnost in počakajte.

Otrok lahko:

• pogleda proti vam,
• pokaže,
• uporabi gesto,
• izgovori besedo,
• vas povabi v igro,
• vas prosi za pomoč.

Tudi takšni neverbalni ali že verbalni odzivi so pomembni komunikacijski poskusi.

Ne pomagajte vedno takoj

Če otrok pri igri naleti na težavo, mu ni treba vedno takoj pomagati. Če na primer ne more odpreti posodice z milnimi mehurčki, počakajte in opazujte, kaj bo naredil. Morda bo poskusil še enkrat, vas pogledal, pokazal na predmet ali vas prosil za pomoč. Otroku tako omogočimo, da sam poišče način, kako bo sporočil, kaj potrebuje.

Seveda je pomembno, da čakanje prilagodimo otroku. Če je naloga zanj prezahtevna ali postaja zaradi nje zelo frustriran, mu pomagamo. Cilj ni, da otroka pustimo brez podpore, temveč da mu omogočimo dovolj časa in priložnosti za samostojno komunikacijo.

Kaj pri igri opazujem kot logopedinja?

Pri logopedski obravnavi me ne zanima samo, ali otrok pravilno poimenuje predmet ali ponovi besedo. Pomembno je tudi, kaj otrok želi sporočiti, kaj ga zanima, kako načrtuje igro in kako se odziva na drugega človeka.

Zato pri igri pogosto počakam in opazujem, kaj bo otrok naredil sam. Njegove ideje in pobude mi povedo veliko o njegovem načinu razmišljanja, komunikaciji in jezikovnih sposobnostih.

Podobno lahko počnete tudi doma. Otroku sledite v igri in ne prevzemite vedno takoj pobude. Opazujte, kaj ga zanima, kaj želi doseči in na kakšen način vam to sporoča.

10 preprostih načinov za spodbujanje govora in jezika pri igri

1. Sledite otrokovemu zanimanju
2. Komentirajte njegovo igro
3. Uporabljate kratke in razumljive povedi
4. Izjave razširite za eno ali dve besedi
5. Ponudite mu izbiro
6. Uporabljate geste in mimiko
7. Posnemajte različne zvoke in dejanja, da otroka pritegnete v igri
8. Omogočite mu dovolj časa za odziv
9. Ne zahtevajte nenehnega ponavljanja besed
10. Ne pomagajte otroku vedno takoj in ustvarjate situacije, v katerih ima razlog za komunikacijo

Največ priložnosti za komunikacijo nastane v vsakodnevni igri in skupnih dejavnostih

Namesto številnih vprašanj otroku ponudite jezikovni model, komentirajte njegovo igro, ponudite mu izbiro, počakajte na njegov odziv in mu omogočite, da sam pokaže, kaj želi sporočiti. Pri tem je pomembno, da otroka ne silimo v govorjenje in ponavljanje, temveč mu omogočimo dovolj konkretnih izkušenj, v katerih lahko jezik razume in ga postopoma začne uporabljati.

Če opažate, da otrok redko sam začne komunikacijo, težko razume govor ali se težko izraža, se posvetujte z logopedom. Strokovna ocena lahko pomaga ugotoviti, na katerih področjih otrok potrebuje dodatno podporo.