Sluh ima pomembno vlogo pri otrokovem govorno-jezikovnem razvoju. Otrok že od najzgodnejšega obdobja posluša zvoke iz okolja, prepoznava glasove bližnjih, se odziva na govor ter postopoma usvaja prve besede in povedi. S poslušanjem se uči tudi razlikovati med posameznimi glasovi, prepoznavati značilnosti govora in zaznavati lastno izgovorjavo.
Kaj pa se zgodi, kadar otrok ne sliši dovolj dobro? Ali lahko slabši sluh vpliva na njegovo izgovorjavo, razumevanje govora in usvajanje jezika?
Kako potuje zvok od ušesa do možganov?
Uho sestavljajo trije deli: zunanje, srednje in notranje uho. Vsak izmed njih ima pomembno vlogo pri sprejemanju in prenosu zvočnih informacij.
Uhelj zbira zvočne valove iz okolice in jih usmerja po zunanjem sluhovodu do bobniča. Ob prihodu zvoka bobnič zaniha, tresljaji pa se prenesejo na tri slušne koščice v srednjem ušesu: kladivce, nakovalce in stremence.
Slušne koščice prenesejo tresljaje v notranje uho, natančneje v polžek, kjer se nahajajo čutne dlačne celice. Te mehanske dražljaje pretvorijo v električne signale, ki po slušnem živcu potujejo do možganov. Možgani prejete informacije obdelajo, kar nam omogoča prepoznavanje zvokov, razlikovanje med njimi in razumevanje govora.
Za učinkovito poslušanje torej ni pomembno le delovanje ušesa, temveč tudi ustrezen prenos in obdelava slušnih informacij v živčevju.
Katere vrste izgube sluha poznamo?
Glede na mesto okvare oziroma ovire pri prenosu zvoka razlikujemo med tremi osnovnimi vrstami izgube sluha.
Prevodna izguba sluha nastane, kadar je oviran prenos zvoka skozi zunanje ali srednje uho. Med pogostejše vzroke sodijo nakopičeno ušesno maslo, tekočina v srednjem ušesu, vnetja ter spremembe bobniča ali slušnih koščic. Tovrstna izguba sluha je pogosto začasna in jo je mogoče z ustreznim zdravljenjem izboljšati, vendar ne vedno.
Zaznavna oziroma senzorinevralna izguba sluha je posledica okvare notranjega ušesa ali slušnega živca. Lahko je prirojena ali pridobljena, med njenimi vzroki pa so lahko dedni dejavniki, okužbe, izpostavljenost močnemu hrupu in drugi vplivi. Praviloma gre za trajnejšo izgubo sluha, ki zahteva ustrezno avdiološko obravnavo.
Mešana izguba sluha pomeni sočasno prisotnost prevodne in zaznavne izgube sluha.
Izguba sluha je lahko enostranska ali obojestranska ter različne stopnje. Njen vpliv na otrokov razvoj je odvisen od vrste, stopnje, trajanja in časa nastanka izgube sluha.
Vnetja ušes, povečana žrelnica in slabši sluh
Eden izmed pogostejših vzrokov za začasno poslabšanje sluha pri otrocih je prisotnost tekočine v srednjem ušesu, ki jo imenujemo tudi izlivno vnetje srednjega ušesa.
Pomembno je vedeti, da se lahko to stanje pojavi brez bolečine v ušesu in brez povišane telesne temperature. Starši zato pogosto niti ne posumijo, da otrok slabše sliši.
Pri tem ima pomembno vlogo Evstahijeva cev oziroma ušesna troblja, ki povezuje srednje uho z nosnim delom žrela in omogoča prezračevanje srednjega ušesa ter uravnavanje tlaka. Ob prehladih, vnetjih ali povečani žrelnici je njeno delovanje lahko moteno. Posledično se lahko za bobničem nabira tekočina, kar otežuje prenos zvoka.
Posebno pozornost je smiselno nameniti otrokom, pri katerih opažamo ponavljajoča se vnetja ušes, dolgotrajno zamašen nos, pogosto dihanje skozi usta ali smrčanje med spanjem.
Našteti znaki sami po sebi še ne pomenijo, da ima otrok izgubo sluha. Lahko pa nakazujejo težave na področju zgornjih dihal ali srednjega ušesa, zato je smiseln posvet s pediatrom in po potrebi pregled pri specialistu otorinolaringologu (ORL).
Kako prepoznati, da otrok slabše sliši?
Težave s sluhom niso vedno očitne. Nekateri otroci se na glasnejše zvoke ustrezno odzivajo, vendar imajo kljub temu težave pri zaznavanju tišjih zvokov, razlikovanju govornih glasov ali razumevanju govora v hrupnem okolju.
Starši in vzgojitelji lahko na morebitne težave posumijo ob naslednjih znakih:
- otrok se pogosto ne odzove na klic ali govorna navodila;
- večkrat vpraša »Kaj?« oziroma prosi, da povedano ponovimo;
- težje razume govor v skupini ali hrupnem okolju;
- bolje razume sogovorca, kadar lahko spremlja njegov obraz;
- televizijo, glasbo ali druge zvočne vsebine posluša pri višji glasnosti;
- govori izrazito glasno;
- počasneje usvaja nove besede ali ima težave pri razumevanju navodil;
- njegov govor je slabše razumljiv, posamezne glasove izpušča ali zamenjuje.
Posamezen znak še ne pomeni nujno izgube sluha. Podobne težave se lahko pojavljajo tudi zaradi drugih dejavnikov, na primer težav s pozornostjo ali jezikovnim razumevanjem.
Če se znaki ponavljajo ali vztrajajo, je pomembno preveriti otrokov sluh, tudi če se otrok na določene zvoke sicer odziva.
Kako poteka preverjanje sluha pri otroku?
Prvo presejalno preverjanje sluha se praviloma opravi že v porodnišnici, kmalu po rojstvu. Namenjeno je zgodnjemu prepoznavanju morebitnih prirojenih težav s sluhom.
Pri novorojenčkih se uporabljajo objektivne, neboleče metode, med katere sodita merjenje otoakustičnih emisij in merjenje slušnih odzivov možganskega debla.
Če rezultat presejalnega preverjanja ni ustrezen, to še ne pomeni, da ima otrok potrjeno izgubo sluha. Potrebne so dodatne preiskave. Prav tako uspešno opravljeno presejanje ob rojstvu ne izključuje možnosti, da se težave s sluhom pojavijo pozneje.
Pri starejših otrocih se sluh preverja z različnimi metodami, ki jih strokovnjaki izberejo glede na otrokovo starost, razvojne sposobnosti in sodelovanje.
Med pogostejše preiskave sodijo:
- Timpanometrija: preiskava, s katero ocenjujemo delovanje srednjega ušesa in gibljivost bobniča. Sama po sebi ne določa stopnje izgube sluha.
- Avdiometrija: preiskava, s katero ugotavljamo, kako tihe zvoke različnih frekvenc posameznik zazna. Pri otrocih se lahko izvaja tudi v obliki igre.
- Otoakustične emisije: preiskava, ki omogoča ocenjevanje delovanja zunanjih dlačnih celic v notranjem ušesu.
- Slušni evocirani potenciali: objektivne preiskave, s katerimi ocenjujemo električne odzive slušnega živčevja na zvok.
Ob sumu na težave s sluhom se starši najprej obrnejo na pediatra, ki otroka po potrebi napoti na ustrezno specialistično obravnavo.
Kako slabši sluh vpliva na razvoj govora in jezika?
Sluh je pomemben za razvoj govornega zaznavanja, usvajanje glasov, širjenje besedišča, razumevanje jezika ter oblikovanje slovnično ustreznih povedi.
Otrok se namreč govora ne uči zgolj s posnemanjem, temveč predvsem z vsakodnevnim poslušanjem, prepoznavanjem govornih vzorcev in sodelovanjem v komunikaciji z drugimi.
Kadar otrok govora ne sliši dovolj jasno, so lahko posamezni glasovi ali deli besed slabše zaznavni. Posledično ima lahko težave pri njihovem razlikovanju, usvajanju in pravilni izgovorjavi.
Vpliv slabšega sluha se lahko kaže na različnih področjih govorno-jezikovnega razvoja.
1. Izgovorjava in razlikovanje govornih glasov
Otrok lahko težje zaznava razlike med posameznimi glasovi, predvsem kadar so ti slušno podobni ali se pojavljajo v frekvenčnem območju njegove izgube sluha. Posledično lahko določene glasove izpušča, zamenjuje ali jih izgovarja manj natančno. Težave se lahko izrazijo tudi pri usvajanju fonološkega sistema. Pri nekaterih oblikah izgube sluha so lahko posebej slabše zaznavni tišji oziroma visokofrekvenčni soglasniki, na primer sičniki in šumniki.
2. Razvoj besedišča in jezikovnega razumevanja
Otrok, ki govora ne sliši dovolj jasno, lahko presliši posamezne besede ali dele sporočila. To lahko otežuje usvajanje novih besed, razumevanje daljših navodil in spremljanje pogovorov. Težave so lahko izrazitejše v hrupnem okolju, na primer v vrtčevski igralnici, kjer se hkrati pogovarja več otrok.
3. Oblikovanje povedi in slovnični razvoj
Slabša slušna dostopnost govora lahko vpliva tudi na usvajanje slovničnih struktur. Otrok ima lahko težave pri zaznavanju in uporabi krajših, manj poudarjenih delov govora, kot so posamezne slovnične končnice, predlogi in druge slovnične prvine. To se lahko odraža v počasnejšem oblikovanju daljših povedi, manj raznolikih stavčnih strukturah ali slovničnih napakah.
4. Glasnost, kakovost glasu in govorna melodija
S poslušanjem lastnega govora otrok uravnava tudi glasnost, višino glasu in druge značilnosti govornega izražanja. Pri nekaterih otrocih z izgubo sluha lahko zato opazimo odstopanja v glasnosti, govorni melodiji, ritmu ali kakovosti glasu. Pomembno pa je poudariti, da se posledice izgube sluha med otroki zelo razlikujejo. Odvisne so od stopnje in vrste izgube sluha, časa njenega nastanka, trajanja ter dostopnosti ustrezne obravnave in podpore.
Tudi začasna ali nihajoča izguba sluha lahko otroku otežuje spremljanje govora, vendar vsaka težava z izgovorjavo ali počasnejši govorno-jezikovni razvoj še ne pomenita, da otrok slabše sliši.
Kakšna je vloga logopeda?
Pri logopedski obravnavi je pomembno upoštevati tudi otrokovo slušno funkcioniranje. Logoped na podlagi anamneze, pogovora s starši, opazovanja in ocene govorno-jezikovnih sposobnosti prepoznava morebitne znake, ki bi lahko nakazovali težave s sluhom. Če obstaja sum na slabši sluh, svetuje nadaljnje preverjanje pri ustreznem specialistu.
Logopedska obravnava ne nadomešča avdiološke diagnostike, temveč jo dopolnjuje. Pri otrocih s potrjeno izgubo sluha je pomembno sodelovanje različnih strokovnjakov, predvsem avdiologa, otorinolaringologa, logopeda in surdopedagoga ter otrokove družine.
Cilj obravnave je otroku zagotoviti ustrezno podporo pri razvoju komunikacijskih, govornih in jezikovnih sposobnosti.
Kdaj je smiselno poiskati pomoč?
Če opažate, da otrok pogosto presliši povedano, se ne odziva na klic, potrebuje večkratno ponavljanje navodil, povečuje glasnost zvočnih vsebin ali njegov govorno-jezikovni razvoj ne napreduje po pričakovanjih, je smiselno preveriti tudi njegov sluh.
Ob nenadnem poslabšanju sluha je potreben čimprejšnji zdravniški pregled. Pravočasno prepoznavanje težav in ustrezna strokovna obravnava sta pomembna, saj lahko otroku omogočita boljše pogoje za razvoj govora, jezika in vsakodnevne komunikacije.
Ne pozabimo: otrok lahko sliši zvoke iz okolja, pa kljub temu ne zaznava vseh govornih informacij dovolj jasno. Zato zgolj odzivanje na zvoke še ni zagotovilo, da otrok dobro sliši in razume govor.
Literatura
Kambič, V. (1984). Otorinolaringologija. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Hočevar Boltežar, I. (2010). Fiziologija in patologija glasu. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.